Citati avtorja Zoran Mušič

»Mislim, da biti umetnik pomeni človeškost.«

»To seveda pomeni ne sprejemati nasilja, tiranije in nepravičnosti.«

»Zame človeštvo ni nič boljše kot včeraj.«

»Prvič sem jih videl takoj po vojni. Griče, ki so me spominjali na gola trupla, na katerih ni več niti kože. Predstavljal sem si jih vedno enake, brez letnih časov in barv.«

»Prvič sem jih videl takoj po vojni. Griče, ki so me spominjali na gola trupla, na katerih ni več niti kože.«

»Način našega ustvarjanja ni prikrivanje resnice, tudi ne prednašanje naturalističnih oblik gole realnosti, temveč je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile.«

»Pred vojno sem želel priti v Zagreb, se vpisati na akademijo, študirati slikarstvo.«

»Takšnih šol v Sloveniji takrat še nismo imeli. Pomislil sem na Dunaj, a v Zagrebu je bil Meštrović, tam sta učila Babić in Krizman, kaj več bi mladenič potreboval?«

»Zagreb je imel čudovito gledališče in v njem številne Slovence, igralce in pevce ... in to je bil pokazatelj, da ste doma, med svojimi, z lahkoto smo se znašli, hitro se naučili jezika, do nas ni bilo predsodkov, ravno nasprotno ... bili smo lepo sprejeti. ʻVredni Slovenciʼ − tako so rekli.«

»Hodili smo na velike in pomembne razstave, kakršnih v bližnji okolici ni več bilo.«

»V Dachauu sem našel svojo resnico.«

»Groza obstaja v človeku, in ne v družbi, ki jo vodi en nor človek.«

»Ni izključeno, da so me svetovni dogodki v zadnjih letih pripeljali do mučnega stanja, ki me je spomnilo na dneve, preživete v taborišču.«

»Pravim pokrajina, da bi tako izrazil nekaj groznega. Ko rečem pokrajina, pomislim na trupla, na krajine trupel.«

»Stvari nikdar nisem hotel 'ilustrirati'. Moje risbe niso ilustracije, temveč nekaj globljega.«

»Mislim, da sem v enih in drugih slikah dosegel nekaj večnega, kar je vedno obstajalo: trupla, kamenje, puščava, tisto, kar je pod kožo, pod zemljo.«